Zbori

V župniji delujeta dva zbora: najmlajši pevci obiskujejo otroški pevski zbor Angelčki, ostali pevci pa se vključijo v Mešani pevski zbor sv. Mihaela. Prav tako pa tudi vokalno inštrumentalna skupina Svetega Mihaela. S petjem popestrimo nedeljske maše in praznike, ob božiču, v postu, Marijinem mesecu in še kdaj vmes pa priredimo tudi  kakšen koncert.


Gospod je moja moč in moja pesem

Ko smo bili še otroci, nas je bilo dostikrat strah. Zlasti je bilo hudo ponoči. Vsaka senca je skrivala svojo pošast. Takrat je bil dobrodošel vsak način, kako strah pregnati. Že takrat smo okusili, kakšno moč ima pesem. Zažvižgali ali zapeli smo si priljubljeno vižo in glej, strah je izginil ali pa se vsaj umaknil dovolj daleč, da smo si upali naprej.

Tudi kasneje v življenju smo lahko vedno znova ugotav­ljali, kako blagodejno učinkuje na nas pesem in kakšno moč ima. Kar spomnimo se, kako nam vedno pride prav. Ko smo veseli in razposajeni, prešerno zapojemo, in naše veselje je še večje. V žalosti najdemo v pesmi tolažbo in uteho. Ko v nas besni vihar jeze, se lahko usedemo za klavir in v tipke izlijemo vso grenkobo, ki se je nabrala v nas. In ko smo nežno zaljubljeni, dobijo zvoki, ki prihajajo iz našega inštru­menta, puhasta krila zasanjanosti. Skratka, petje in glasba ni samo nastop in sporočanje. V petju in glasbi najdemo tudi uteho, tolažbo, oporo. V petju in glasbi se naša duša okrepča in najde novo energijo, nov zagon, nove moči.

Koliko bolj se to zgodi, ko nas pesem poveže tudi z Bo­gom. Takrat pesem ne pomeni samo psihične razbremeni­tve duše. Takrat pesem postane most med Bogom in nami. Preko tega mostu prenesemo svoje breme na Boga same­ga, on pa nam spet preko tega mostu pošlje svojo moč in okrepčilo.

Ko so Izraelci bežali preko Rdečega morja, jih je moralo biti presneto strah. Pred njimi voda, levo in desno od njih voda, za njimi pa Egipčani. Če so si takrat dajali poguma s petjem, Sveto pismo ne poroča. Pač pa poroča, kako so si dali prav s pesmijo duška, ko so prišli na varno. Takrat so ugotovili, da je bila v tej hudi preizkušnji tista pesem, ki jih je najbolj ohrabrila in jim dala največ moči, pravzaprav Gospo­dova bližina in njegova močna roka. Zato so zapeli: Gospod je moja moč in moja pesem.

Tudi psalmist nas večkrat povabi: Preloži svojo skrb na Gospoda, on bo skrbel zate. Starozavezna liturgija je bila prežeta s sporočilom, naj se človek v stiski zateče k Bogu. On je utrjen grad, zavetna skala, varen pristan. V njem člo­vek najde svoj mir. To sporočilo je večkrat prisotno v različ­nih besedilih. Najbolj pogosto pa ga najdemo v psalmih, se pravi v tekstih, ki so jih običajno peli. To ni nič čudnega, saj so se že takrat zavedali, da peta beseda seže globlje v srce človeka kot pa govorjena. Če je že sama pesem člo­veku v uteho, koliko bolj mu je v uteho pesem, ki sprego­vori o Bogu.

Tudi naše pesmi, ki jih uporabljamo pri bogoslužju, nas pogosto vabijo, naj v Gospodu iščemo tolažbe. Zamislimo se, kako toplo bo pri duši nekomu, ki pride v nedeljo k maši ves žalosten in potrt, pa sliši pesem: »Pridite trpeči k meni, vam srce razveselim, pridite vsi obteženi, vam bremena osladim.«

Nenadoma se bo počutil lažjega, saj se bo zave­del, da križa ne nosi sam. Ali pa, koliko lažje je bolniku, če lahko skupaj z vso cerkvijo zapoje: »Tebi živeti srčno želim, zate o Jezus vdano naj trpim ...« Doživljal bo, kako ga pe­sem poveže z Gospodom in kako od Njega prejema moč. Tudi tisti, ki ga teži breme lastnih grehov, se bo ob pesmi Usmiljeni Jezus zavedel, kako ga Bog ljubi kljub njegovim slabostim in lažje mu bo pri srcu.

Pesem pa ni opora samo takrat, ko je človek v stiski. Tudi ko smo polni veselja, je pesem tista, s katero si damo duška. Veselje izhaja iz zavesti, da smo uspešno dosegli nek cilj. Polni zmagoslavnega zanosa smo pripravljeni na nove izzive. Ob pesmi dobimo voljo in moč, da se novim oviram in novim ciljem podamo naproti.

Takšno je naše življenje. V njem se izmenjavajo padci in vzponi, preizkušnje in uspehi, ovire in zmagoslavje, obup in navdušenje. V vseh trenutkih nas spremlja Bog. Pesem pa je tisto orodje, ki nam vliva moči. Če pa obenem postane pesem še orodje, ki nas poveže z Bogom, se ta moč neiz­merno pomnoži.

Poslanstvo cerkvenega pevca je, da povezuje pesem in misel na Boga. Besedila pesmi, ki jih pojemo, so bogat vir te povezave, zato je prav, da se ob njih vedno znova ustavlja­mo in jih premišljujemo. Ob petju naj bi najprej sami vstopili v tak odnos z Bogom, da bomo od njega črpali moč in ener­gijo za življenje. Potem pa je naše poslanstvo, da s petjem ustvarimo tako vzdušje, da v enak odnos z Bogom vstopijo tudi tisti, ki nas poslušajo.

Lojze Furlan

 

(Vir: Cerkveni glasbenik, Revija za cerkveno glasbo, Letnik 98, leto 2005, številka 3, stran 23)