Zgodovina mengeške župnije

Nadangel Mihael je kot zmagovalec nad peklom simbol zmage krščanstva nad poganstvom. Kot zavetnika ga najdemo v najstarejših misijonskih središčih in pražupnijah ‒ tudi v Mengšu. Mengeška prafara je bila ena izmed štirih na Gorenjskem in je verjetno nastala kmalu po letu 811, ko je Karel Veliki razmejil misijonsko delovanje med salzburško škofijo in oglejskim patriarhatom na reki Dravi. Pod Oglejem je cerkvenopravno Mengeš ostal do leta 1751, nato je pripadal zelo kratek čas goriški škofiji, od leta 1787 pa ljubljanski.

Skrbniške (patronatne) pravice je imel patriarh, v 14. stoletju so jih pridobili avstrijski vojvode, ker so Habsburžani pomagali patriarhu v boju proti Benečanom. Leta 1448 jih je papež Nikolaj V. podelil cesarju Frideriku III. Le-ta je leta 1444 ustanovil cistercijanski samostan v Dunajskem Novem mestu in mu daroval šentpetersko faro v Ljubljani. Na njegovo pobudo se je ustanovila leta 1462 tudi ljubljanska škofija in zdaj je šentpetersko faro dodelil novoustanovljeni škofiji, samostanu v Dunajskem Novem mestu pa je v zameno za sv. Petra podaril mengeško faro. Pod avstrijskimi cistercijani je bil Mengeš dobrih dvesto let, ko so ti leta 1668 zaradi denarnih težav prodali mengeško faro stiškemu samostanu. Ko pa je tudi Stična zabredla v dolgove, so jo leta 1731 prodali Josipu Schifferju von Schiffersteinu, ki je bil doma na Sorškem polju, sicer pa zelo vpliven v Cerkvi in na cesarskem dvoru. Svoje nasledstvene pravice je rodbina Schifferstein ohranila do druge svetovne vojne (župniki s priimkom Kuralt, zadnji pa Janko Sušnik).

Prvotno ozemlje mengeške prafare je zavzemalo vso vzhodno Gorenjsko – med Karavankami in Savo, do štajerske deželne meje. Še v 16. stoletju je segala do Kamnika, nato po Kamniški Bistrici do vasi Pšata, Šentjakoba, Črnuč, Rašice, Most in Križa; pripadali so ji tudi vikariati Dol, Vače, Čemšenik. Skozi stoletja so se oblikovale nove in nove samostojne župnije in tako je Mengšu ostala le še ena podružnica ‒ podružnica sv. Primoža in Felicijana v Loki.

(Vir: Župnijska cerkev svetega Mihaela v Mengšu - zloženka, 2011)