Župnijska cerkev in okolica

Kdaj je bila v Mengšu prva cerkev? Gotovo že v 11. stoletju, lahko pa tudi prej – najprej starokrščanska, verjetno lesena, potem v dobi romanike že zidana, kamnita s polkrožno apsido in zvonikom na strehi. Če predstavlja freska na severni steni našo nekdanjo cerkev, je bila troladijska, s pokopališčem okrog stavbe.

Od stare romanske cerkve je ohranjena le mala polkrožna niša na desni strani prezbiterija. Današnji oltarni prostor je nastal sredi 15. stoletja, torej v gotski dobi. Takrat so postali lastniki cistercijani. Gradbenika spoznamo samo po mojstrskem znamenju na ščitu konzole polstebra (služnika). Imenujejo ga kar mengeški mojster, saj se je enako »podpisal« v Škofji Loki in Črngrobu. Delal je tudi v Kranju in Radovljici, vendar je ravno mengeški prezbiterij najstarejši. Ta je križno obokan in ima triosminski zaključek. Sklepniki so nekakšni grbovni ščiti. Prvi – šteto od slavoloka – nosi reliefno podobo pluga, drugi je poševno razdeljen na belo in rumeno polje, tretji ima na rdečem polju širok bel pas. Plug na prvem sklepniku – ščitu kaže morda na delež kmečkega prebivalstva pri zidanju cerkve, drugi grb bi bil papeški, tretji pa avstrijski.

Leta 1932 so bile odkrite freske na levi strani prezbiterija, žal so delno uničene. Segajo v čas okoli leta 1460 in so delo delavnice Janeza Ljubljanskega. V zgornjem uničenem delu je bil Kristus kot sodnik  med apostoli. V ohranjenem delu pred njim klečita Marija in Janez Krstnik kot priprošnjika. Ob njiju je na levi vstajenje pravičnih, na desni pa pogubljenih. Spodaj so nebesa, na drugi strani peklensko žrelo, kamor nosi hudič zavržene. V tretjem polju je spodaj kamnit gotski stenski tabernakelj, ki je bil prvotno višje. Nad njim je bila freska Marijinega kronanja, ki je uničena. Na levi strani je farni patron sv. Mihael s tehtnico in mečem, v sredini Marija z Jezusom v naročju, pod njo krogovičje, na desni trpeči Kristus s kelihom in hostijo.

Sv. Mihael ob desnem stebru je delo tirolskega mojstra s konca 19. stoletja. Naročili so ga kot nadomestilo za star kip, ki je bil v prestolni niši starega glavnega oltarja.

V prezbiteriju stoje na konzolah pod baldahini leseni kipi štirih evangelistov in novejša kipa nadangelov Rafaela in Gabriela.

Nekdaj temačen prostor pod pevskim korom je leta 1954 mojster Plečnik oplemenitil s krstilnico po vzoru starokrščanskih krstilnic, na drugi strani pa še s spovednico.

Leta 1960 so stene v prezbiteriju obložili s hotaveljskim kamnom, stene v ladji pa s podpeškim. Glavne stebre v cerkvi so v spodnjem delu oblekli z lesom. Načrte je izdelal Plečnikov učenec arhitekt Tone Bitenc.

Oltar proti ljudstvu je bil načrtovan tako, da bi čim manj motil pogled na glavni oltar. Izdelan je bil leta 1979 po načrtu arhitekta Antona Benda.

Leta 2004 smo ob zadnjih vstopnih vratih dobili novi spovednici, ki sta izdelani po načrtu arhitektov Roka Benda in Miha Skoka. Oba sta načrtovala tudi župnijski dom sv. Mihaela, ki je bil dograjen leta 2010.

Zvonik stoji ločeno od cerkve in je ostanek protiturškega tabora. Pozidan je bil okoli leta 1500. Vhod ima šilasto zaključen gotski portal z robom, posnetim na ajdovo zrno. Na vzhodni in zahodni fasadi sta vidni stari številčnici opuščenih mehanskih ur.

Sedanje župnišče so na mestu starega zgradili leta 1899. Pri zidavi so naleteli na več staroslovanskih grobov.

Na trgu pred cerkvijo je Marijino znamenje Brezmadežne iz leta 1857, ki je prvotno stalo na Glavnem trgu.

V cerkveni sklop spadata tudi kaplanija in mežnarija; v slednji se je leta 1700 mengeškemu cerkovniku in organistu rodil sin Franc Jelovšek, naš največji baročni freskant in pomemben slikar.

(Vir: Župnijska cerkev svetega Mihaela v Mengšu - zloženka, 2011)